Življenje po rojstvu otroka s pomočjo darovane celice, prinaša veselje, ljubezen in nove začetke – a pogosto tudi čustvene odzive, notranje dvome in vprašanja, ki se lahko pojavijo šele, ko se prah poleže. V tem modulu se osredotočamo na življenje po rojstvu: na vsakdanje starševske izkušnje, na dinamiko v partnerski zvezi, na čustveno doživljanje otroka, pa tudi na dolgoročnejše refleksije in izzive.
👶 Starševska realnost
Po rojstvu otroka se pogosto zgodi, da se nekatera vprašanja ali stiske znova pojavijo – tokrat v drugačni luči. Čeprav je ljubezen do otroka pristna in močna, lahko v podzavesti še vedno živijo misli, povezane z:
- primerjanjem z biološkimi “starši” (darovalci),
- strahom pred prihodnjimi vprašanji otroka,
- občutkom krivde ali dolžnosti, da morajo biti popolni starši, da bi nekako “nadomestili” ali “nadoknadili” genetski manjko.
Nekateri starši lahko čutijo močno povezanosti in notranji mir že od samega začetka, drugi potrebujejo več časa, da se prilagodijo in vzpostavijo samozavestno identiteto starša.
💑 Vpliv na partnersko zvezo
Rojstvo otroka vedno vpliva na partnerski odnos, še posebej po zdravljenju z darovano spolno celico. Če je par v fazi odločanja o donaciji uspešno oblikoval skupno vizijo, bo to okrepilo njun odnos. V nasprotnem primeru pa se lahko začnejo kazati:
- razlike v doživljanju donacije,
- neravnovesje v povezanosti z otrokom (npr. eden od staršev čuti distanco),
- pomanjkanje pogovorov o preteklih občutkih in dilemah.
Pomembno je, da starša ostaneta v odprti in varni komunikaciji tudi po rojstvu, saj donacija ni enkraten dogodek, temveč življenjska zgodba, ki se razvija.
👁️🗨️ Dojemanje otroka
Mnogi starši, ki so šli skozi zdravljenje z darovano spolno celico ali zarodkom, poudarjajo, da so otroka takoj začutili kot svojega. Ljubezen, navezanost in občutek, da gre za njihovega otroka, pogosto pridejo naravno – brez razmišljanja o genetskem ozadju.
Velika večina poroča, da je otrok postal središče njihovega sveta že v trenutku, ko so ga prvič zagledali ali prijeli v naročje. Ta izkušnja je prisotna tudi pri tistih, ki so se pred zdravljenjem bali, da bi odsotnost biološke povezave lahko negativno vplivala na odnos.
🟡 A vseeno je pomembno vedeti:
- Nekateri starši se sem in tja spomnijo na način spočetja in ob tem lahko začutijo neko nelagodje, takrat se lahko ponovno pojavijo vprašanja in skrbi – to je povsem normalno.
- Povsem običajno je tudi, če se eden izmed staršev ne poveže z otrokom takoj po rojstvu – to se dogaja tudi pri bioloških otrocih in ni znak, da bo odnos šibek.
- Povezanost se včasih gradi postopoma, skozi nego, skupne trenutke in izkušnje – biološka povezava ni pogoj za ljubezen.
“V resnici se mi zgodi, da velikokrat pozabim na to… Na začetku je ta misel bila bolj prisotna, zdaj čedalje manj.“
Intervjuvanka #5
“V resnici večinoma povsem pozabim/pozabiva, da je bila spočeta z darovano jajčno celico. Aktivno se morava potruditi, da pomisliva na to.”
Intervjuvanka #3
“Zdaj, ko je mali že rojen, se o tem nikoli ne pogovarjamo. Najbolj srečna sva, da ga imava… je bil namenjen, da pride k nama. Nikoli se ne sprašujeva o tem, da partner ne bi bil oče, da bi nama to karkoli zdaj pomenilo… On JE njegov oče. Kri ni vse.”
Intervjuvanka #4
🏡 Odraz v vsakdanjem življenju
V vsakdanjem življenju donacija pogosto kar nekako “utihne“ in potone v pozabo – ne kot tabu, temveč kot nekaj, kar ne opredeljuje vsakega trenutka nove družine. Kljub temu se pojavijo specifične situacije:
- ob obisku pediatra in vprašanjih o družinski zgodovini (pomisleki kaj povedati, kaj ne, stiska, ker ni informacij o celotni družinski zgodovini darovalke in darovalca…),
- ob komentarjih sorodnikov glede podobnosti (“ima tvoj nos”, “čisto atijev je”, “tebi pa res ni podoben”),
- ob prvih vprašanjih otroka o svojem nastanku.
Starši pogosto razvijejo rutino ali strategijo, kako se odzivati, a tudi tukaj je pomembno, da se zavedajo, da ne obstaja en, univerzalen, pravilni odziv – pomembna je poiskati svojega.
🧠Kaj pravijo starši?
🟢 Študija “Mommy-Embryo Donation” (Frontiers in Psychology, 2023)
V raziskavi, kjer so sodelovale matere otrok, rojenih z darovanim zarodkom:
- 90 % žensk je izrazilo hvaležnost in pozitivno izkušnjo materinstva.
- Nobena mati ni izrazila obžalovanja nad odločitvijo.
- Prvotne skrbi glede odsotnosti genetske/biološke povezave so bile po rojstvu zanemarljive.
- Vse matere so poročale o pristni navezanosti in ljubečem odnosu do otroka.
📊 Meta-analiza 19 študij (Reproductive BioMedicine Online, 2022)
Ta analiza več kot 2.800 družin je pokazala, da:
- So starši otrok, spočetih z donacijo, enako ali celo bolj pozitivno naravnani, kot starši bioloških otrok.
- Starši otrok spočetih z donacijo pogosto razvijejo močnejšo vlogo, kažejo večjo vključenost in najdejo večji občutek smisla v starševstvu, družini.
- Odsotnost genetske povezave ni povzročala večjih stisk.
- Tisti, ki so se odločili otroku razkriti način spočetja, so poročali o boljšem psihološkem počutju.
🤝 Pomembno je vedeti:
- Skrbi pred samim zdravljenjem so normalne, vendar raziskave kažejo, da jih večina staršev po rojstvu otroka povsem preseže.
- Pozitivna izkušnja starševstva ni pogojena z genetiko, temveč z občutkom varnosti, povezanosti in smisla.
- Mnogi starši po donaciji povedo, da si ne morejo predstavljati, da bi šli po kateri drugi poti – in so hvaležni sebi, da so si upali.
“Družina je takšna kot sem si jo želela. Ne čutim, da bi bilo kakorkoli drugače bilo, če bi bila moja celica. Genetika ne vzpostavi odnosa, ne oblikuje družine – družino ustvarimo. Vsak dan sva hvaležna, da sva se tako odločila. To je bila edina pravilna odločitev.“
Intervjuvanka #3
🔄 Refleksija: Bi se ponovno odločil/a enako?
Več let po donaciji se mnogi starši ustavijo in razmislijo:
- Bi se ponovno odločil/a enako ali bi ravnal/a drugače?
Večina poroča, da ne obžalujejo odločitve, vendar bi si pogosto želeli:
- več informacij (o zdravljenju samem, o darovalki/darovalcu…),
- več strokovne podpore (pred, med in po zdravljenju),
- več odprtosti v družbi, da bi bila njihova zgodba lažje sprejeta.
Refleksija je zdrava in pomembna – pomaga staršem, da se ponovno povežejo s sabo in svojo starševsko zgodbo.
“Zelo sva hvaležna oba, da ga imava. Nikoli nisva imela niti kančka obžalovanja. Pogosto se zavedava, da je ravno ta najin fantek bil namenjen, da pride k nama. Je tak čudovit sonček, ljubezniv, čustven, krasen. Včasih si rečem, da če bi čakala na zdravljenje v Sloveniji, ga ne bi nikoli dobila in tudi ne sestrice, ki raste v trebuščku. Je že moralo biti tako in to je bila brez dvoma prava odločitev.”
Intervjuvanka #4
“Nobenih obžalovanj nimava, ponovno bi se enako odločila, takoj. Če bi bilo karkoli drugače, tega otroka danes ne bi bilo in tega si ne morem predstavljati.“
Intervjuvanka #6
“Najbolj sem srečna in hvaležna za najino deklico. Hvaležna, da ta možnost (donacija) sploh obstaja.“
Intervjuvanka #5
🧭 Kako graditi notranji mir in zaupanje v svojo novo vlogo – vlogo starša?
- Normalizirajte svojo pot – ni nenavadna, ni napačna, le drugačna.
- Sprejmite mešane občutke – ljubezen, strah, dvom, hvaležnost, vse to so povsem legitimna čustva, vsa imajo nek pomen in smisel.
- Poiščite skupnost (forumi, skupine, svetovalci), kjer se počutiš slišanega.
- Vzemite si čas za pogovor s partnerjem – tudi, ko je zdravljenje zaključeno, tudi po rojstvu otroka.
- Delite svojo zgodbo, če in ko boste pripravljeni – marsikomu lahko pot močno olajša.
Življenje po rojstvu otroka, spočetega z darovano spolno celico, je predvsem – življenje. Polno ljubezni, izzivov, lepih in tistih malo manj lepih trenutkov ter obilo priložnosti za osebno rast.
Spočetje z darovano spolno celico ne določa odnosa, ki ga vzpostavite z otrokom – odnos se gradi vsak dan. Ključno je, da si dovolite biti iskreni, pristni in povezani – sami s sabo, s partnerjem in z otrokom.
Čeprav se včasih zdi, da gre za “neobičajno” zgodbo, je v resnici to zgodba o ljubezni, zaupanju in pogumu – vredna vsega spoštovanja.