Informiranje otroka o spočetju z darovano celico, predstavlja izredno pomemben del zdravljenja z donacijo. Bodoči starši se še pred odločitvijo za zdravljenje soočajo s pomembnim vprašanjem: Ali otroku povedati, kako je bil spočet? Kdaj? Kako? Kaj če bo želel vedeti več? V tem modulu bomo povzeli strokovna priporočila, raziskave, izkušnje odraslih, ter praktične smernice za bodoče starše.
43 % anketirancev (n = 127) je izpostavilo skrb, kako bo otrok v prihodnosti sprejel svojo identiteto in kakšno bo njegovo razumevanje lastnega izvora. Več kot tretjina (36 %) pa je izrazila tudi strah, kdaj in kako otroku razkriti, da je nastal s pomočjo donacije.
(Vir: Mami Maja – raziskava med posamezniki, 2025)
🔍 Povedati ali ne povedati?
Kaj pravi stroka?
Sodobne smernice s področja psihosocialne medicine, psihologije in etike (ESHRE, ASRM, APA) enotno priporočajo, da naj starši otroka seznanijo z načinom spočetja, če je bil ta rezultat darovane jajčne celice, semena ali dvojne donacije oz. darovenga zarodka. Raziskave dosledno kažejo, da:
- Otroci, ki so informirani zgodaj in postopoma, razvijejo boljšo samopodobo in predvsem boljše odnose s starši.
- Odkrivanje v odrasli dobi (nenadno po naključju) je povezano z občutki izdaje, jeze in izgubo zaupanja.
- Odprta komunikacija gradi zaupanje in trdno vez med staršema in otrokom.
Pomembno: Povedati otroku ne pomeni, da bo vse razumel takoj, pomeni pa, da starši ustvarijo prostor za resnico, ki jo otrok lahko sproti nadgrajuje s svojo rastjo, razvojem in mentalnim dozorevanjem.
🕰️ Kdaj in kako otroku povedati?
Najboljši čas je “od samega začetka”
Strokovnjaki svetujejo pristop »od rojstva naprej« – torej zgodnje, postopno informiranje preko zgodbe, prilagojene starosti otroka. Tako zgodba postane »del otroka« in nikoli ne pride do neprijetnega presenečenja ali celo šoka.
Glede na razvoj otroka:
- Vrtec / zgodnje otroštvo (2–5 let): otroške knjige, pripovedovanje zgodbe, preproste razlage (“Pomagati so nama mogli zdravnik in prijazna mamica/teta/gospa oz. prijazen oči/stric/gospod”)
- Osnovna šola (6–12 let): še vedno se lahko poslužujemo knjig in zgodb, vendar lahko starši postopno vključujejo besede kot je “darovana celica”, “posebna pomoč”, “zdravljenje na kliniki”, ipd.
- Mladostništvo / najstništvo (12+): začnejo se bolj podrobni pogovori o spolnosti, nastanku otroka, identiteti, genetiki, družinskih povezavah – tu postanejo pomembna tudi vprašanja o darovalcu/darovalki, možnost dostopa do informacij
💡 Ključne smernice:
- Vedno komunicirajte iskreno, pozitivno in postopno.
- Poslužujte se pozitivnih besednih kombinacij in asociacij, ne podajajte preveč informacij naenkrat.
- Ne čakajte na “pravi trenutek” – ustvarite ga.
- Povejte zgodbo večkrat – z besedami, knjigami, slikami, umestite jo v vsakdanjik.
“Ja, odločena sva, da ji bova povedala kako je nastala. To je bila prva in najbolj enostavna odločitev – o tem sploh ni bilo debate. Meniva, da ima otrok pravico do te informacije, ne bi zmogla nekaj takega prikrivat, lagat.“
Intervjuvanka #5
“Ja, sva se odločila, da jima bova povedala. Zaenkrat je en še v trebuščku, drugi pa premajhen, da bi zares razumel. Sva pa prvorojencu sproti razlagala, da nama bo zdravnik pomagal, da dobiva še sestrico/bratca, ko sva ponovno šla v IVF postopek (darovano seme).“
Intervjuvanka #4
“…dobila pa sva občutek, da nama je psihologinja nekoliko vsiljevala, da otroku morava povedati kako je nastal. Preden sva šla na te pogovore (pred komisijo za OBMP), sva bila precej prepričana, da ne bi otroku sploh povedala, niti drugim. Potem sva pa začela drugače razmišljati in res prišla do zaključka, da bi ji/mu povedala, da je to smiselno… Samo kdaj, kako?”
Intervjuvanka #2
💬 Pogovor z otrokom – vprašanje starševske pripravljenosti in čustvene moči
Odločitev, ali otroku povedati za spočetje z darovano spolno celico, ni lahka – niti samoumevna. Pogosto je to tudi največja notranja dilema parov, ki se odločijo za zdravljenje z donacijo. Ne gre zgolj za to, ali in kako bo otrok to sprejel, ampak tudi za to, kako se bosta starša nosila s to resnico – ali pa bremenom skrivnosti – skozi vsa leta svojega življenja.
Teža skrivanja in dolgotrajnega molka
Starši, ki se odločijo, da otroku ne bodo povedali, pogosto poročajo o:
- občutku notranjega razdora – med resnico in vsakodnevnim življenjem z otrokom,
- strahu, da se bo otrok nekega dne sam dokopal do informacij (npr. s pomočjo genetskih testov ali drugih spletnih orodij),
- dolgotrajnem psihičnem pritisku, saj morajo vse življenje “varovati skrivnost” – v spontanih in tistih bolj globokih pogovorih, pri obiskih zdravnika, sorodstvenih razpravah, boleznih, ipd.
Skrivnost postane nevidna, a stalna senca. Starši pogosto ugotovijo, da je težje skrivati, kot so si predstavljali, in da jih skrb, kako povedati v poznejšem življenju otroka, ohromi. V nekaterih primerih, ko skrivnost pride na dan nenadoma, lahko otrok občuti veliko izgubo zaupanja, kar pusti trajne posledice v odnosu.
Zato je izjemno pomembno, da starši to odločitev preudarno premislijo že pred zdravljenjem – vključno s tem, kaj pomeni, če se odločita ne povedati, in ali sta pripravljena to breme nositi skozi desetletja oz. vse do svoje smrti.
“Ja, to sva se takoj odločila, da mu bova povedala. Misliva, da si to zasluži vedeti. Mislim, da če se to obdrži kot skrivnost, se skozi leta nekdo zagovori, enkrat pride ven in takrat je to lahko huda zamera. Če se pove kasneje v življenju je lahko to zelo velik šok.“
Intervjuvanka #6
🤝 Potreba po soglasju in usklajenosti med partnerjema
Zelo pomembno je, da se partnerja pred začetkom zdravljenja iskreno pogovorita in uskladita:
- Bosta otroku povedala ali ne?
- Če da – kdaj in kako?
- Če ne – kako bosta drug drugemu pomagala to skrivnost nositi? Kako bosta uskladila svojo zgodbo, kaj bosta delila z otrokom in drugimi?
Veliko napetosti se pojavi, če en partner čuti, da bi bilo prav povedati, drugi pa temu nasprotuje – pogosto zaradi osebnih predsodkov, prepričanj, občutka sramu, ali strahu pred odzivom okolice. Če tega ne razrešita prej, se lahko to razhajanje pojavi kasneje, ob najbolj neprimernem času ali starostnem obdobju otroka.
❗ Stroka močno spodbuja skupno odločitev, v kateri se oba partnerja počutita varno in vključeno, saj je starševska usklajenost ključna za otrokov občutek stabilnosti in zaupanja.
🌍 Strahovi pred odzivom okolice in skrb glede zasebnosti
Mnogi starši povedo, da bi otroku sicer radi razkrili način spočetja, a jih zadržujejo strahovi, kaj bo otrok naredil s to informacijo:
- Bo povedal prijateljem v vrtcu ali šoli in se zaradi tega znašel v neugodni situaciji, kjer se mu bodo posmehovali?
- Bo povedal sorodnikom, ki bodo to doživeli kot »nenaravno«, »čudno« ali celo kot »napačno odločitev« in podali neprimerne komentarje?
- Bo kdo naprej širil informacije ali jih uporabil na neprimeren način?
Gre za upravičene skrbi, še posebej v manjših mestnih ali vaških okoljih, tradicionalnih skupnostih ali tam, kjer je donacija še vedno velik tabu. Zato je treba razumeti:
- Otrokova pravica do informacij ne pomeni, da morajo zanjo izvedeti vsi.
- Starši se lahko z otrokom odkrito pogovorijo tudi o zasebnosti informacij – kdo sme vedeti, kdaj in zakaj je to zelo intimna informacija.
- Otroci, ki rastejo ob zgodbah o donaciji od rojstva naprej, se običajno naučijo s to informacijo ravnati zelo odgovorno – razumejo, da je njihova zgodba nekaj osebnega, ne nekaj, kar morajo deliti z vsakim.
“Skrbi me kako bo sprejela, seveda. Ali bo to potem ona delila naprej s svojimi prijatelji, ali bo ona kdaj to uporabila v kakšnem konfliktu z očetom – »saj nisi moj oče«, ipd.“
Intervjuvanka #5
✨ Kako lahko starša pristopita k skrbi pred okolico?
- Sprejmita, da ne moreta nadzorovati odzivov drugih, lahko pa nadzorujeta način, kako o tem govorita s svojim otrokom – z ljubeznijo, samozavestjo in zaupnostjo. Če bo otrok to doživljal, kot nekaj lepega, pozitivnega, se bo bistveno manj oziral na predsodke drugih.
- Določita »krog zaupnikov« – npr. kdo iz ožje družine naj to ve in zakaj.
- Otroku pojasnita, da ima pravico do zasebnosti, tako kot pri drugih občutljivih, osebnih temah (npr. boleznih, posebnih okoliščinah) in nekaj takega ni dolžan razkriti nikomur.
- Če se bojita stigme, razmislita o psihološki podpori ali vključitvi v podporne skupine (v živo ali preko spleta). Tam lahko najdeta izkušnje drugih staršev, ki so morda že uspešno našli ravnotežje.
Pogovor o načinu spočetja je več kot informacija – je del družinske dinamike, intime in odnosa. Odločitev o tem, ali in kdaj povedati otroku, naj temelji na razmisleku, predvsem pa čustveni iskrenosti med partnerjema. Skrivanje takšne informacije predstavlja težko breme za starša, ki v večini primerov dolgoročno ne vpliva pozitivno.
Najboljše darilo, ki ga lahko starši podarijo otroku spočetemu z donacijo, ni le življenje – ampak tudi resnica, ki jo spremljata ljubezen in zaupanje. Čeprav so strahovi glede okolice realni, jih je mogoče preseči z ustrezno pripravljenostjo, prilagojeno komunikacijo in predvsem družinsko usklajenostjo.
“Zaupam, da bo vedela, da sem jaz njena mama in da na to ne bo drugače gledala. Povedala ji bova takrat, ko bo znala ta podatek sprocesirat in ko bo vedela komu lahko to informacijo predati naprej. Da ne bo nekomu to povedala v zaupanju, potem pa bo to neka kolegica/znanka izkoristila v namen zbadanja. Ko bo znala s to informacijo delati, ko bova presodila, da je za to pripravljena, bo izvedela. Sicer pa pričakujem, da jo bova vzgojila lepo, da bomo imeli ustrezne odnose in da to dejstvo, da nisem biološka mati, ne bo jemala kot nekaj negativnega.“
Intervjuvanka #3
📚 Pripomočki za informiranje otroka o spočetju z darovano celico
Ko se starši odločijo, da bodo otroku razkrili način spočetja, se pogosto znajdejo pred vprašanjem kako povedati, da bo otrok lahko razumel in sprejel takšno informacijo. Veliko pomoč lahko predstavljajo različni pripomočki, kot so otroške slikanice in personalizirane zgodbe. Te lahko olajšajo pogovor in otroku pomagajo graditi pozitivno samopodobo. Uporaba teh orodij omogoča, da je razkritje zgodnje, postopno in naravno vtkano v otrokovo vsakdanje življenje.
Pomembno je, da starši izberejo pripomočke, ki so primerni starosti in razvojnemu obdobju otroka ter usklajeni z njihovimi lastnimi vrednotami in načinom komunikacije z otrokom.
📖 Zgodba o tebi – otroška slikanica
Knjigo Zgodba o tebi sva s so-avtorico, Tino Aber, zasnovali posebej za starše otrok spočetih z darovano jajčno celico. V nežnem, otroku prijaznem jeziku, skozi čudovite ilustracije Darje Čadež, staršem omogoča, da otroku približajo njegovo zgodbo že v zgodnjem otroštvu. Poudarja ljubezen, vztrajnost, podporo in pomoč, ki je omogočila njihovo rojstvo.
Več informacij in naročilo knjige → TULE
“Ko bova povedala, iz tega ne bova delala velike drame, na lep način bova povedala, starosti primerno – postopoma bova nadgrajevala informacije. Rada bi, da se oba počutita, da sta »normalna«, da to ni noben tabu, nič strašnega, nič neobičajnega. Poudarila bova, da je moj partner njun oče, ne »stric«, ki nama je pomagal.
Intervjuvanka #4
📊 Raziskave s področja informiranja otrok
- Golombok et al. (2020): otroci, ki so bili seznanjeni z načinom spočetja pred 7. letom starosti, so imeli kakovostnejše odnose s starši in boljšo psihološko prilagoditev v mladostništvu.
- Isaksson et al. (2012, Švedska): večina staršev, ki je se je odločila otroku razkriti način spočetja, je poročala, da je bilo razkritje pozitivna izkušnja, ki je še poglobila njihov odnos.
- Scheib, Riordan & Rubin (2005): odrasli spočeti z donacijo poudarjajo pomen avtentičnosti v odnosu z družino ter možnost dostopa do osnovnih informacij o svojem izvoru.
👩🔬 Izkušnje odraslih, spočetih z donacijo
Številne raziskave in osebna pričevanja odraslih oseb, spočetih z donacijo, kažejo:
- Tisti, ki so za način svojega spočetja vedeli od zgodnjega otroštva, poročajo o občutku sprejetosti, varnosti in ljubljenosti. Donacija zanje ni osrednji del identitete, ampak le en vidik njihove zgodbe.
- Tisti, ki so izvedeli pozneje ali po naključju, poročajo o občutku prevare, izgubi zaupanja v starše in dolgotrajni krizi identitete.
- Pogosta je želja po več informacijah o darovalcu/darovalki – ne nujno z željo po stiku, temveč po razumevanju svoje biološke zgodovine.
Pozitivne izkušnje (citati) posameznikov:
“Stara sem 39 let …svojemu otroku nameravam povedati o načinu spočetja od 2. ali 3. leta starosti naprej … Meni so starši o tem pripovedovali že od zgodnjega otroštva … Nikoli ni prišlo do točke, kjer bi naenkrat izvedela … To, da sem zgodbo poslušala večkrat … je bilo res dobro.” (vir: Reddit.com)
“Starši so mi zgodbo pripovedovali že od otroštva. Pripovedovali so jo kot ‘Zgodbo o (moje ime).’ … Ker sem zgodbo slišal večkrat, preden sem jo lahko razumel, sploh ni bilo potrebe po tem, da bi naenkrat izvedel … vse to je bilo res dobro.“ (vir: Reddit.com)
“Počutim se kot ena redkih oseb spočeith z donacijo, ki se ne počuti oropano ali čudno zaradi spočetja z darovalcem. … starši so mi to povedali, ko sem bila še zelo mlada … zdaj pa to rada navržem v pogovoru z ljudmi, kot zanimivo dejstvo o meni.” (vir: Reddit.com)
“Pri enajstih so mi povedali … to je bilo od nekdaj jasno in znano … zame je bilo to nekaj povsem normalnega in naravnega … doma smo bili preprosto drugačni!“ (vir: Reddit.com)
Negativne izkušnje (citati) posameznikov:
“Počutim se, kot da se mi je svet obrnil na glavo … tako čudno je, da sem to odkril šele pri 34. letih.” (vir: Reddit.com)
“Osupnilo me je … trajalo bo nekaj časa, da se sprijaznim … Prav tako se moram sprijazniti z dejstvom, da nam tega nikoli niso nameravali povedati, in s čustvi, ki so pridejo s tem dejstvom.” (vir: Reddit.com)
“…mama je povedala mami moje najboljše prijateljice, ki je nato povedala moji najboljši prijateljici, ki je na koncu povedala meni … najhuje je bilo to, da so razen mene, vsi drugi vedeli.” (vir: Reddit.com)
“… da je mama tako bistveno informacijo ohranila zase … zaupanje vanjo je povsem porušeno …” (vir: Reddit.com)
Skozi osebna pričevanja in klinične raziskave postaja jasno, da je odprta, iskrena in starosti primerna komunikacija, otrokova pravica in temelj zdravega odnosa med staršem in otrokom. V končni fazi pri razkritju ne gre toliko za informacijo samo, kot za odnos. Odnos, ki temelji na zaupanju, spoštovanju in odprtosti. Otroci, ki odraščajo s takšnimi temelji, razvijajo občutek varnosti, sprejetosti in postanejo ponosni na svojo edinstveno zgodbo.