Odsotnost biološke povezave in osebni predsodki: Notranji glasovi in družbeni vplivi
Darovana spolna celica in odsotnost biološke povezave pomeni, da se številni posamezniki in pari pred, med ali po zdravljenju soočijo z notranjimi dvomi ali predsodki:
- »Ali bo otrok čutil, da ni “moj”?«
- »Ali bom jaz čutil/a, da ni “moj”?«
- »Ali sem še vedno pravi starš, če si ne delim biološke/genetske povezave z otrokom?«
Ti predsodki so pogosto globoko zakoreninjeni v družbenih predstavah o genetiki, krvni vezi in “pravi družini”. Pomembno je vedeti, da so normalni, a ne nujno resnični. Raziskave in izkušnje številnih staršev potrjujejo, da starševstvo temelji na odnosu, skrbi, navezanosti – ne na genetiki.
🔍 Vprašanje za razmislek: “Kateri predsodki o biološki oz. genetski povezanosti me najbolj nagovarjajo? Od kod prihajajo?”
🌿 Želja po biološkem otroku: Hrepenenje po lastni družinski liniji
Mnogi posamezniki in pari, ki se soočajo z neplodnostjo, poročajo, da je ena najbolj bolečih plati ta, da ne bodo imeli biološkega otroka – otroka, ki bi bil »njihova kri«. Ta bolečina je resnična, globoka in pogosto predstavlja bistveno večjo stisko, kot sami postopki zdravljenja neplodnosti.
🔹 Zakaj si tako močno želimo biološkega otroka?
Ta želja ni le biološki impulz – gre za psihološko, kulturno in eksistencialno hrepenenje, ki je sestavljeno iz več plasti:
✅ Nadaljevanje svoje družinske linije – občutek, da del tebe živi naprej.
✅ Podobnosti z otrokom – fizične, karakterne, čustvene. Želja, da v njem vidiš »košček« sebe oz. »košček« svojega partnerja/partnerke.
✅ Povezanost s predniki – občutek, da si člen v verigi, ki ne bo prekinjena.
✅ Potrjevanje identitete – biti oče ali mati v pravem pomenu, z lastnim genetskim prispevkom.
✅ Želja po biološkem otroku je pogosto tudi želja po občutku smisla in kontinuitete: “Ko me nekoč ne bo več, bo za mano ostal nekdo, ki nosi moj obraz, izraz, moj spomin.”
“…Partner je to težje sprejel – veliko bolj si je želel, da bi nama vseeno uspelo z mojo celico. Žaloval je za mojo genetiko – želel si je, da bi nekatere moje karakteristike najin otrok podedoval, tisto, kar mu je najbolj prisrčno pri meni. Ni pa imel zadržkov glede uporabe darovane, v smislu, da jaz ne bom biološko povezana z otrokom…“
Intervjuvanka #3
“Zelo pomembno je bilo, da partner ni imel velikega ega in kljub temu, da je vedel, da ne bo imel biološkega otroka, je bil pripravljen na nekaj takega. Nikoli mi ne bi oz. nama ne bi odrekel možnosti za otroka in družino, samo na račun tega, da on ne bi mogel bit biološki oče.“
Intervjuvanka #4
“Jaz sem imela težave s sprejemanjem situacije, ker sem si res želela z njim imeti otroka. Želela sem, da bo otrok njemu podoben, imel njegove poteze – ki so mi zelo všeč. Mislim, da bi celo lažje prenesla, če bi težava bila v meni, lažje bi sprejela darovano jajčno celico.“
Intervjuvanka #5
🔹 Ko te želje ni mogoče uresničiti…
Zdravljenje z darovano spolno celico pomeni, da genetska povezava z enim (ali obema) staršema ni mogoča. To spoznanje lahko sproži:
✅ Občutek izgube – kot bi se morali posloviti od sanj, ki so bile del vajine življenjske poti;
✅ Občutek nesmiselnosti – »Če otrok ne bo moj/najin, ali si sploh želim postati starš?«;
✅ Strah pred vzpostavitvijo odnosa, povezave z otrokom, ki ni biološko tvoj/vajin;
✅ Vprašanja o identiteti – »Kdo sem brez biološkega potomca?«
🕯️ Gre za izgubo, ki ni vidna drugim, a zelo resnična za osebo, ki jo doživlja.
🔹 Preobrazba želje: Iskanje smisla onkraj genetike
Čeprav genetska povezava ni možna, to še ne pomeni, da ni mogoče ustvariti globoke povezanosti z otrokom, prave družinske identitete in starševstva v pravem pomenu.
Vprašanja, ki lahko pomagajo v tej tranziciji:
📌 Kaj me je pravzaprav vodilo/me vodi k želji po otroku?
📌 Ali lahko nekaj “mojega” dam otroku tudi brez genetike – skozi vrednote, odnos, čustva, izkušnje?
📌 Kaj zame zares pomeni biti oče/mama?
🌱 Tvoja linija se morda ne nadaljuje v genih – a se lahko nadaljuje v ljubezni, prisotnosti, učenju, podpori.
🔹 Genetska dediščina ni edina dediščina
Tudi brez biološke povezave lahko svojemu otroku predaš:
❤️ način, kako izražaš ljubezen,
❤️ čustveno varnost in občutek pripadnosti,
❤️ zgodbe svoje družine, ki mu/ji bodo pomagale razumeti svet,
❤️ etiko, odnos do življenja, sočutje.
Veliko odraslih, ki so bili spočeti z darovano celico ali posvojeni, pove, da ne pogrešajo biološke povezave, ampak jim največ pomeni trud, čas, prisotnost, iskrenost, toplina in sprejemanje.
💬 Otroka ne zaznamuje, kdo ga je USTVARIL, ampak kdo ga je OBLIKOVAL.
Partnerska in družinska dinamika: Ravnovesje, ranljivost in iskrenost
Proces sprejemanja nove družinske dinamike pogosto različno vpliva na oba partnerja. Partner/ka, ki ni genetsko povezan/a z otrokom, se lahko počuti manj vključene/ga. Lahko pride do različnega tempa žalovanja ali sprejemanja. Včasih partner, ki ni prispeval lastne celice, čuti neko manjšo pravico do otroka, kar lahko sproži tihe napetosti ali umikanje znotraj odnosa.
24 % anketirancev (n=127) je izrazilo skrb, da se z otrokom morda ne bi uspeli povezati in vzpostaviti pristnega odnosa. Pri 22 % pa so bili prisotni psihološki izzivi sprejemanja nosečnosti in kasneje otroka, kar kaže na pomembne notranje dileme bodočih staršev.
(Vir: Mami Maja – raziskava med posamezniki, 2025)
👩 Doživljanje žensk ob zdravljenju z darovano jajčno celico
Za žensko je odločitev za nosečnost z darovano jajčno celico lahko čustveno zelo zahtevna in nemalokrat sproži občutke velike žalosti, izgube, samoobtoževanja in številnih dvomov. Čeprav bo otrok rasel v njenem telesu, čeprav ga bo ona rodila, dojila in z njim vzpostavila močno telesno povezanost, je odsotnost biološke/genetske povezave lahko vir globoke bolečine in negotovosti.
Pogosta notranja vprašanja so:
- “Ali bom lahko otroka vzljubila, kot zares svojega?”
- “Bo otrok čutil, da sem njegova mama?”
- “Kako bo to vplivalo na najin odnos?”
Poleg teh osebnih občutkov se lahko pojavi tudi strah pred vprašanji in obsojanjem iz ožje in širše okolice – kako nekaj takega razložiti drugim, ali jim sploh povedati, in seveda kaj si bodo mislili.
Včasih se lahko pojavi tudi občutek sramu, saj kot ženska partnerju ni mogla “dati otroka”, kar lahko vpliva na njeno doživljanje ženskosti in materinstva.
Pomembno je, da ima ženska prostor, kjer lahko te občutke izrazi brez strahu pred obsojanjem. Ključno je, da ne zanika svojih občutkov, temveč jih prepozna kot naraven odziv na izredno situacijo. Odprt pogovor s partnerjem, strokovna podpora in oblikovanje odnosa z otrokom že skozi izkušnjo nosečnosti ter nato zgodnjega starševstva, lahko postopoma pomagajo preoblikovati občutek izgube v občutek povezanosti in pristnega materinstva.
👨 Doživljanje moških ob zdravljenju z darovanim semenom
Zdravljenje z darovanim semenom ima specifičen čustveni vpliv na moškega partnerja – pogosto gre za bistveno drugačni vpliv od tistega, ki ga doživlja ženska pri uporabi darovane jajčne celice.
Moški se pri zdravljenju s pomočjo darovanega semena lahko počutijo, kot da ne prispevajo ničesar – ne genetike, ne telesa. Ženska kljub uporabi darovane jajčne celice, na primer, še vedno ohrani vlogo nosečnice. Otroka nosi, donosi, rodi, doji in skozi celotno obdobje vzpostavlja neposredno telesno povezanost z otrokom. Moški, ki ni biološki oče otroka in hkrati seveda tudi fizično ni vključen v rast in razvoj še nerojenega otroka, se lahko počuti nadomeščenega, manjvrednega, celo izključenega iz celotne družinske zgodbe. To lahko sproži globoko krizo identitete, v kateri se porajajo vprašanja, kot so:
- “Kdo sem kot oče?”
- “Ali me bo otrok klical »ati«, če nisem njegov oče »v pravem pomenu«”?
- Kaj si bodo mislili drugi – oz. jaz sam – o meni, kot moškem?”
V takšnih trenutkih je ključnega pomena redna in iskrena komunikacija med partnerjema, brez zanašanja na idejo, da bo »čas vse pozdravil«. Potrebno je priznati razlike v izkušnji starševstva med partnerjema, saj s tem zmanjšujemo njihov vpliv, obenem pa je vredno razmisliti tudi o možnih odzivih širše družine, na primer starih staršev, ter po potrebi že vnaprej usmeriti oz. ustrezno oblikovati način komuniciranja.
“Na začetku je bil partnerjev odziv zelo močan – ponudil mi je izhod iz zveze. Iskreno sem tudi jaz pomislila na to možnost… Nisem pa mogla kar obupati nad nama, prekiniti zvezo zaradi tega, čeprav mu nisem mogla obljubit, da ne bom nikoli odkorakala. Res je težko je sprejel dejstvo, da ne bo nikoli biološki oče.“
Intervjuvanka #5
“Pomislila sem, da bi morda prišlo do tega – da bi on imel težave z vzpostavljenem odnosa z otrokom. Zdaj, ko je najina deklica že na svetu, ne bi rekla, da je prisoten kakršen koli vpliv na njun odnos in ne verjamem, da bo. Čedalje starejša kot je in čedalje bolj kot se odziva, boljši odnos vzpostavljata kot oče in hči. Ne vem pa kako bo v najstništvu, seveda…”
Intervjuvanka #5
Pomen trdne in stabilne partnerske zveze
Trdna in stabilna partnerska zveza predstavlja enega ključnih varovalnih dejavnikov pri soočanju z izzivi zdravljenja z darovano spolno celico. Proces, ki vključuje tako telesne kot čustvene obremenitve, odpiranje težkih tem, kot so neplodnost sama, izguba biološke povezanosti z otrokom, vprašanja identitete in družbenega sprejemanja, zahteva visoko stopnjo zaupanja, odprte komunikacije ter medsebojne podpore.
Partnerja, ki znata skupaj predelovati bolečino, si priznavati dvome in iskreno izražati svoje občutke, lažje najdeta skupno smer in se odločata v skladu s svojimi vrednotami. Stabilen odnos nudi občutek varnosti, ki je ključen za grajenje nove družinske realnosti in kasnejšo skupno vzgojo otroka.
Nasprotno pa lahko napetosti, pomanjkanje pogovora ali razpoke v odnosu postanejo dodatno breme, ki osami posameznika v že tako zahtevnem procesu. Zato je pomembno, da pari ne zanemarijo svojega odnosa in po potrebi poiščejo podporo – drugih posameznikov in parov ali strokovnjavkov, še preden se odločijo za postopek – ne le zaradi uspešnosti zdravljenja, temveč tudi zaradi dolgoročne kakovosti skupnega starševstva.
“Brez dvoma naju je vse skupaj še bolj zbližalo. Skupaj sva že od 17. leta. Ko sva bila 6 let skupaj, sva se odločila za otroka – hitro sva vedela, da želiva skupaj imeti družino. Ničesar ne bi spremenila.“
Intervjuvanka #4
“Res nisem nikoli razmišlljala o tem, da ne bi mogla vzpostavit pristnega stika, odnosa z otrokom. Partner mi dostikrat reče, da sva se res pravilno odločila. Pogosto se moram/me mora spomnit, da je najina deklica nastala s pomočjo donacije, o tem res ne razmišljam in večinoma to dejstvo pozabim. Ona je moja, najina in nič drugače.“
Intervjuvanka #3
Močna partnerska zveza je temelj, ki omogoča:
❤️ medsebojno podporo, ko se eden od partnerjev sooča z dvomi,
❤️ skupno odločanje, tudi v nejasnih ali težkih trenutkih,
❤️ ustvarjanje varnega prostora, kjer se lahko čustva izrazijo brez sramu.
To ni zveza brez stresa – ampak zveza, kjer stres ni tabu. Skupna ranljivost gradi globljo povezanost.